Izbrana senčila so temeljito spremenila naš dom

Ko smo se vselili v našo novo hišo, ki je bila prostorna, svetla, z velikimi okni, skozi katera so žarki sonca nežno božali tla. A smo kmalu spoznali, da svetloba, ki je zjutraj prijetno prebudila prostore, popoldne postane neusmiljena in moteča.

Poletna vročina je segrela hišo kot rastlinjak, zvečer pa smo bili kot v izložbi izpostavljeni radovednim pogledom mimoidočih. Ne vem zakaj, ampak o tem ni nihče razmišljal. Nikoli ni prepozno. Rešitev so senčila. Kaj hitro smo našli rešitev, kombinacijo različnih vrst senčil, ki bodo vsakemu prostoru posebej dalo svojo značilno toplino. Ko so mojstri prišli na montažo, se je zdelo kot, da naš dom diha v pričakovanju na preobrazbo. Senčila za dnevno sobo so bile lahkotne, valovite zavese v peščenih odtenkih. Ko so jih obesili, je prostor zasijal v mehkejši svetlobi. Sončni žarki so skozi tkanino nežno prodirali kot zlate niti. Nenadoma se je dnevna soba spremenila v oazo miru, kjer so poletni popoldnevi postali prijetno zavetje pred poletno vročino. Za spalnico smo izbrali klasične roloje v globoki modri barvi.

Izbrana senčila so temeljito spremenila naš dom

Ko smo jih prvič spustili, se je soba potopila v pomirjujočo temo, kot bi se znašli v nočnem objemu morja. Spanje je postalo globlje, jutra prijetnejša, saj nas ni več prebujala ostrina prvih sončnih žarkov. Toda največjo spremembo je doživela naša terasa. Dolgo je bila le prostor s klopjo in nekaj cvetličnimi lonci, a z namestitvijo elegantnih lesenih žaluzij se je spremenila v pravo poletno zavetje. Sonce je skozi reže risalo igrive sence po tleh, veter pa je skozi njih nežno šepetal pesem narave. Tako je terasa postala naše najljubše zatočišče, kraj za jutranjo kavo, lenobna popoldanska branja in večerna druženja.

Naš dom so skrbno izbrana senčila naredila še lepši, zasijal je v popolnoma novi luči. Še dodatno smo vdihnili nekaj duše. Kaj pa mi, stanovalci? Mi smo se prvič zares počutili doma.

Na kolesu je naglavna svetilka prenehala svetiti

Župan Jure je v mestu ostal pozno v noč saj je imel dosti pomembnih sestankov, moral je odgovoriti na cel kup pošte in opraviti vrsto pomembnih klicev.

Ko je končal delo je odšel iz pisarne zaklenil vrata, pozdravil varnostnika na izhodu iz mestne hiše in se odpravil domov. S kolesom se je peljal proti svoji hiški na hribu. Sprva je bila cesta asfaltirana zadnje tri kilometre pa je moral prevoziti po makadamski cesti. Cesto je poznal kot svoj žep in velikokrat se je šalil, da bi jo lahko prevozil z zaprtimi očmi. Ravno ko je zapeljal z asfalta na makadam je ugasnila naglavna svetilka na kolesu. Jure se je ustavil in sam pri sebi zaklel.

Na kolesu je naglavna svetilka prenehala svetiti

Z roko je potolkel po ohišju toda naglavna svetilka je ostala zavita v temo, tako kot Jure. Potipal je da se ni snel kabel z dinama toda s kablom je bilo vse v najlepšem redu. Ni druge si je mislil Jure v tej temi se ne morem peljati lahko naletim na kakšno luknjo ali kamen, padem in se poškodujem. Stopil je s kolesa in ga začel porivati po cesti v hrib. Ko je hodil že dobrih pet minut je stopil na nekaj trdega in okroglega lahko bi bil tudi kamen, nogo mu je zavrtelo vstran in telebnil je naravnost na hrbet. Kolo je padlo na njega in naglavna svetilka je zasvetila. Kaj je to kakšna čarovnija ali kaj hujšega je pomislil sam pri sebi. In tako se je zopet usedel na kolo in se odpeljal proti domu. Ko je prišel domov v stanovanje in prižgal luč je videl da si je strgal hlače in da mu iz roke teče kri. Preoblekel se je si opral rano na roki in šel spat. Naslednje jutro je odvil svetilko s kolesa snel steklo in videl da se je žarnica odvila.

Ponovno je privil svetilko vstavil steklo in luč pritrdil nazaj na kolo. Vklopil je dinamo in videl da naglavna svetilka zopet deluje.